Pasji najstniki in lastniki, ki štekajo

Ljudje, ki imajo doma pasjega najstnika, velikokrat rečejo: »Pes je v obdobju pubertete, malo ga dajejo hormoni, pa saj bo minilo« in »prva gonitev pri psičkah bo šla mimo in potem bo spet vse super«. Vendar v večini primerov temu ni tako!

Če smo vsaj malo osveščeni, na kakšen način se odvijajo določeni procesi v telesu pasjega najstnika, mu lahko v tem obdobju ustrezno pomagamo, da ne bo prišlo do utrjevanja neželenih vedenj, ki jih v tem obdobju lahko razvijejo in s katerimi bomo imeli težave na daljši rok.

Kaj je puberteta pri psih?

Puberteta je obdobje znotraj pasje adolescence, ki sporoča to, da je pes spolno zrel – da je sposoben reprodukcije (imeti potomce). V tem obdobju opazimo, da samčki začnejo pri uriniranju dvigati tačko (prej so pri tem počepali kot psičke), pri samičkah pa nastopi prva gonitev. Kdaj bo imela psička prvo gonitev, je lahko odvisno od pasme psa in od posamezne psičke, načeloma pa pri manjših pasmah nastopi nekoliko prej kot pri večjih pasmah, vendar čisto odvisno od posamezne psičke.

Kaj je adolescenca pri psih?

Je obdobje, ki nastopi pri psih v obdobju okrog pol leta in traja do starosti dveh, lahko tudi treh let. Manjše pasme dozorijo nekoliko hitreje (od pol leta do enega leta, lahko dveh let, večje pasme pa dozorijo nekoliko pozneje (od devetih, desetih mesecev in do enega leta, dveh, lahko tudi treh let).

Spolni hormoni, ki se pojavijo pri psu v puberteti nam (pasjim lastnikom) največkrat niso v pomoč pri vzgoji, niso pa vedno krivec za vse težave, ki se pojavijo pri psih v tem obdobju.

Večina lastnikov v tem obdobju pomisli na to, da bodo vedenjske težave izzvenele, če bodo psa kastrirali, ali psičko sterilizirali – vendar s tem vedenjskih težav pri psih ne bomo rešili. Spolni hormoni (testosteron pri samcih ter progesteron in estrogen pri psicah) imajo veliko vlogo v pasjem telesu, zato je dobro, da s kastracijo/sterilizacijo ne hitimo oz. pustimo, da se pasje telo do konca razvije.

Težave, ki se največkrat pojavijo v obdobju adolescence so:

Težava #1

Do 5., 6. meseca so mladički res zelo »ubogljivi«, zelo se nas držijo, nam sledijo, potrebujejo našo bližino, iščejo našo varnost (tudi psi, ki živijo v naravi, se vedno držijo svoje mamice, se gibajo znotraj njihovega teritorija).

Potem pa se to spremeni: pes nas naenkrat nič več ne sliši, nas ne upošteva, nima želje po sodelovanju, vedno gre po svoje, lastniki povedo, da njihovi psi sploh ne želijo izvesti nekega vedenja, čeprav ga znajo (težave pa večkrat pripisujejo pasji šoli, v kateri psa niso dobro naučili, ali kakšnim drugim stvarem).

Vendar pa je to čisto normalno za psa v tem obdobju, saj se znotraj njega dogajajo raznovrstni procesi, ki imajo na to tudi zelo velik vpliv (pes je manj motiviran za delo). Zavedati pa se moramo, da je vse odvisno od tega, kako se bomo mi kot lastniki spopadli s težavami, ki jih ima pes v tem obdobju. Od tega bo odvisen tudi končni rezultat.

Težava #2

Pojavi se neješčnost, izbirčnost. Briketi, ki jih je pes do sedaj vedno rad jedel, mu kar naenkrat niso več dobri. En dan bi jedel govedino, drugi dan piščanca, tretji dan divjačino, sir, salamo, … Tudi to je »normalna« težava, še izraziteje pa se pojavi pri nekastriranih samcih (kljub temu se odsvetuje kastracija, saj hormon testosteron v tem obdobju pripomore tudi k gradnji samozavesti, premagovanju strahu, itn.).

Neješčnost lahko rešujemo tudi na druge načine – psu ponudimo več različne hrane – zmotno je mišljenje, da s tem psa razvajamo! V tem obdobju pes drugačne hrane (drugačnih okusov) ne išče nalašč – za to so odgovorni vsi dogodki v njegovem telesu, ki ga nekoliko mešajo, zato je posledično neješč in se naveliča okusov.

Lahko menjamo okus briketov istega proizvajalca, kot smo ga imeli do sedaj, ali jih ponudimo psu v drugačni obliki npr. jih malo namočimo. Pomembno je, da pes v tem obdobju dobi dovolj hrane, saj jo njegovo telo potrebuje za intenziven razvoj, še posebej za razvoj možganov.

Težava #3

Uhajanje od doma. Tudi to je ena izmed zelo pogostih težav v obdobju adolescence, saj si želijo psi poiskati – ustvariti svojo novo družino, svoj teritorij. Veliko ljudi tudi za odpravljanje te težave svetuje kastracijo psa (saj se potem naj ne bi več potepal), vendar kastracija ni rešitev za to težavo.

Značilno je, da psi (npr. pes, ki se je prej konstantno držal svojega doma) v tem obdobju začnejo raziskovati tudi svojo okolico. Potepanje vsekakor ni v redu (je nevarno), zato bodimo v tem obdobju še toliko bolj pozorni na našega psa in ga ne puščajmo samega. Kot neko dobro omejitev lahko uporabimo daljši povodec, da mu s tem zagotovimo nekoliko več svobode ali pa zagrajen prostor, kjer bo imel še vedno dovolj možnosti za gibanje, raziskovanje, ovohavanje.

Težava #4

Razdražljivost psa. Lahko se kaže zgolj kot nekoliko hitrejše reagiranje na nek dražljaj, lahko pa se pojavijo tudi bolj agresivna vedenja pri psih. Zakaj se pojavijo te težave? Veliko vlogo v tem obdobju igra nevrotransmiter »dopamin« – ta ima vpliv na različne funkcije v pasjem telesu, med drugim na gibanje, koncentracijo, motivacijo … Daje občutek, da nekaj želimo, da nam je nekaj dobro, všeč.

Ko se to nekaj, za kar pričakujemo, da bo dobro, tudi zgodi,  se ob tem dopamin sprosti v velikih količinah. Ko to, kar smo pričakovali, želeli – dobimo, je tega dopamina še več in občutek je zato še boljši. Če pa tega, kar smo želeli, ne dobimo, nam dopamin pade, zato smo zelo razočarani, zapademo v frustracijo, postanemo lahko tudi agresivni in enako je seveda pri psih.

Težava #5

Zelo pogosto se pojavi reaktivnost psa. Psi so bolj dovzetni na dražljaje iz okolja, velikokrat se začne dogajati to, da postanejo bolj reaktivni na druge pse (na njih lajajo, se zaganjajo, cvilijo, ipd.). Pes si želi (iz frustracije) priti do drugega psa, vendar pa, ker ga imamo pripetega na povodcu, do njega ne more – torej ne dobi tistega, kar si želi…

V trenutku, ko zagleda psa – dopamin naraste, ker pa ne more priti do njega – dopamin pade. Posledično postane pes razočaran, žalosten, jezen. Zaradi nastale frustracije se lahko pojavijo tudi nekatera agresivna vedenja – lajanje, zaganjanje proti psu, cviljenje, grizenje povodca…Vsak odziv oz. vsako vedenje psa, ki se pojavi, se ne zgodi kar tako, ker bi se pes tega takrat sam spomnil in bi nas rad jezil, ampak zaradi neskladnosti notranjih procesov v telesu psa.

Kako si lahko v tem obdobju pomagamo oz. kako lahko pomagamo našemu psu?

Nasvet #1

Če ima pes težavo pri srečevanju z drugimi psi, psa pretirano ne izpostavljamo tem dražljajem (raje hodimo z njim v okolje, za katerega vemo, da v njem ni neke možnosti po takem srečevanju). Izbirajmo samotne sprehajalne poti, gozdove, travnike, kjer vemo, da ni možnosti naleteti na druge pse, da psu zagotovimo umirjen sprehod, da ga vmes lahko mogoče še kaj naučimo, da bo lažje sodeloval z nami, da se bo lažje umiril, da bo posledično tudi boljše spal … Istočasno pa psu spreminjamo to vedenje, da bo čez čas sposoben srečevati druge pse.

Če je pes večkrat izpostavljen nekemu sprožilcu (npr. drugemu psu) in nanj odreagira z neželenim vedenjem oz. z vedenjem, ki ga izraža zaradi posledic v njegovem telesu, to vedenje uri. In, če to vedenje večkrat ponovi, torej ga dlje časa uri, vedenje postane navada. In ko vedenje postane navada, se ohrani tudi takrat, ko obdobje adolescence že mine (pes se zaganja, laja v druge pse, beži od doma,…). Zmotno je razmišljanje v smislu »če sedaj psa ne bom izpostavljal drugim motnjam, potem se ne bo tega nikoli privadil, naučil«.

Spreminjanje vedenja psa (vpeljava novega, nadomestnega vedenja) in spreminjanje čustvenega stanja psa vedno poteka izven situacije. Šele, ko je neko nadomestno vedenje sposoben izvesti z nami v okolju z manj/malo motnjami, lahko to postopoma prenesemo v okolje z motnjami, posledično pa bo potem v takem okolju tudi zelo uspešen.

Nasvet #2

V tem obdobju moramo biti še bolj previdni, da pri psu uporabljamo preventivo (npr. dolg povodec – tudi, če ga do sedaj nismo uporabljali), izbiramo primerna okolja, kjer se bo pes sposoben učiti in takrat, ko bo prišel iz obdobja adolescence v obdobje odraslega psa, ne bo ostalo kup slabih navad, saj bo v nasprotnem primeru ta vedenja potrebno odpravljati, kar pa je seveda precej težje, kot uporaba preventive.

Nasvet #3

Pomembno je, da se zavedamo, da se nam, kljub težavam, ki se pojavijo pri psu, ni potrebno posluževati nekih bolečih pripomočkov ali averzivnih metod dela. Tak način težav ne bo omilil, niti jih ne bo odpravil. Bo pa vplival na to, da boste imeli z vašim psom takrat, ko bo prišel v odraslo dobo slabši odnos (npr. ne bo prihajal na odpoklic, ker mu pri vas ne bo v redu, ne bo se počutil dobro).

Večkrat pride do nekih neželenih oz. nasprotnih vedenj ravno zato, ker so si želje lastnika in želje psa popolnoma nasprotne.

Nasvet #4

Pomembno je, da ima pes dovolj spanca (vsaj 12 do 16 ur na dan – lahko niha). Dober spanec ima velik vpliv na vsa omenjena vedenja – naspan pes je manj razdražljiv, izbira boljše odločitve, boljše razmišlja. Če psi v tem obdobju ne spijo dovolj, so navidezno zelo polni energije (zaradi sladkorja v krvi), telo pa to energijo, ki jo dobi iz hrane, izrablja na drugačen način. Večino te energije bi naj telo porabilo za razvoj pasjih možganov (med spanjem).

Nasvet #5

Priporočljivo je, da v dnevu izvedemo več krajših sprehodov (3 do 4 krat na dan v ustreznem okolju) in kratkih aktivnosti, ki vsebujejo predvsem mentalne zaposlitve, zadovoljevanje naravnih potreb psov (vohanje, kopanje) – pes bo tako bolj stabilen, umirjen, boljše bo spal, tudi v urbanem okolju se bo posledično lahko lažje umiril, pa tudi celo obdobje adolescence bo dosti manj razburljivo, bolj umirjeno, veliko lažje se bo pes tudi učil. Ko ima pes povišano raven kortizola in premalo dopamina, se slabše uči in ker se slabše uči, lahko tudi vse te stvari, ki jih je nekoč že poznal, zaradi sprememb v telesu niti ni sposoben naredit – ne zato, da ne bi želel, ampak ker ne more.

Če bomo v tem obdobju od psa zahtevali preveč, ne bo uspešen (npr. če bomo šli s psom na nek delovni sprehod, ki traja eno uro, bo prve pol ure mogoče še lahko sodeloval, več pa ne – hkrati pa bo lahko pričel izražati še kakšna neželena vedenja, mi bomo razočarani, se nanj jezili, ga vlekli s povodcem, …).

Nasvet #6

NE razmišljajmo na način, da več, kot ima pes energije, bolj ga moramo fizično utruditi. Če psu mečemo žogico, če gremo z njim na tek, če ga peljemo divjat v pasji park, če gremo z njim na zelo intenzivne sprehode – se vsa ta energija porablja za rast mišic in manj za razvoj možganov.

Rezultat je vedno bolj fizično pripravljen pes. Kaj se dogaja pri fizičnih aktivnostih s psom, ki gredo že v anaerobno vadbo? V tem primeru se prične sproščati stresni hormon kortizol, ki povzroči, da je dopamina še manj in tudi to, da pes ne more spati. Pes po takih aktivnostih večinoma potrebuje približno pol ure, da si malo oddahne, potem pa spet želi aktivnost, akcijo, ki je mora biti vedno več. Fizična aktivnost seveda naj bo prisotna, vendar ne več kot 2-3x tedensko.

Nasvet #7

V tem obdobju so zaželene zaposlitve pasjega nosu, npr. mantrailing, skrivanje epruvet z eteričnimi olji, čajnih vrečk v posodicah, iskanje predmetov (kapa, rokavica, šal,…), iskanje žogice, iskanje peresnice,… Aktivnosti lahko izvajamo v stanovanju, v garaži, na dvorišču, v gozdu, na travniku… S takimi aktivnostmi boste tudi psa v adolescenci lažje motivirali, gradili boste njegovo samozavest, zgradili pa si boste tudi zelo dober odnos lastnik – pes, saj se bodo vse te aktivnosti odvijale skupaj z vami. Ob tem se bo pri psu sproščala velika količina dopamina in serotonina – pes bo bolj umirjen in zadovoljen.

Za popestritev pa se lahko s psom odpravimo tudi na nepoznane kraje (različne lokacije), kjer bo pes lahko v miru ovohaval teren in ob tem odkrival nove vonjave. Večkrat lahko psu ponudimo naravne žvečilke (npr. bikovke, rogovje); uporabimo pripomočke, v katerih hrano išče, jo iz njih izbrska; lahko mu zataknemo koščke hrane v debla podrtih dreves, ki jih v njih nato poišče, jih izbrska; lahko jim hrano natrosimo po travi, iz katere jo potem poišče… 10 – 15 minut dobrega iskanja (zaposlitve pasjega nosu), lahko nadomesti 1,5 ure divjanja za žogico, divjanja z drugim psom ali teka ob kolesu.

Nasvet #8

Kaj pa miselne igre? Pri uporabi le teh bodimo previdni, saj lahko psi v adolescenci tudi pri takih igračah hitro zapadejo v frustracijo, ker ne morejo takoj rešiti naloge oz. dobiti hrane ven iz premikajočih delov, lukenj. Če mu tako igračo ponudite, naj pes takrat ne bo lačen, že prej naj poje obrok, da bo bolj umirjeno reševal nalogo in tako težje zapadel v frustracijo.

Kaj pa druženje z drugimi psi?

Tudi to ima v obdobju adolescence veliko vlogo. Pasja igra je koristna, vendar pa moramo tudi pri tem paziti na ravnovesje, da je ni preveč. Potrebno jo je pravočasno prekiniti, da se pes po njej lahko spet umiri. Druženje s psi ni vedno samo igra, lahko poteka tudi na tak način, da so psi nekje v bližini drug drugega, v interakciji, niso pa v stiku. To lahko izvedemo tudi kot vzporedni sprehod v družbi kakšnega umirjenega pasjega prijatelja.

 

Več, pa lahko vedno izveš na naših tečajih COOL Mladiček in COOL Najstnik, ki jih izvajamo v Celju, Velenju, Slovenj Gradcu, Postojni, Slovenski Bistrici in Ljubljani.