ZAKAJ IZVAJANJE POSLUŠNOST NE SPADA V PROCES (RE) SOCIALIZACIJE

Obožujem poslušnost. Resnično. Lahko bi rekel, da je to poleg detekcije snovi in iskanja ljudi moja daleč najljubša aktivnost s psom. Pri svojem delu sem bil tudi zelo uspešen pri grajenju poslušnosti na relativno visokem nivoju. V bistvu gre za umetnost, kako pasje nagone kvalitetno usmeriti v to zanje precej umetno aktivnost.

Prav tako zahteva natančnost, doslednost in izjemno dobro zgrajen odnos med vodnikom in psom. Pa vendar, elementov in vaj poslušnosti praktično ne uporabljam v procesu socializacije ali re-socializacije (prevzgoje). Zakaj?

Seveda za to obstaja razlog. Razlogov je v bistvu kar precej. Dajmo se najprej dotakniti stanja psa ob izvajanju takšnih vaj. Za kvalitetno izvajanje vaj poslušnosti, je potrebno zajeti celoten potencial njegovega nagona (kateregakoli že uporabljamo) in ga čim bolj učinkovito kanalizirati v izvedbo vaje.

To pomeni, da psa spravimo v stanje visoke vzhičenosti. Če psa dolgo ohranjamo v takšnem stanju, se dviguje stopnja frustracije in pes zapade v stres. Če predpostavljamo, da pri soclializaciji in prevzgoji rešujemo stres, ki ga psu povzročajo različni dejavniki (recimo drugi psi) kaj hitro vidimo, da dodaten stres v procesu ne bo ravno v pomoč.

Pogosto srečam ljudi, ki so jim svetovali, naj si ob srečevanju z drugimi psi psa dajo v črno/bele fiksne pozicije. Kot na primer ležanje in sedenje. Seveda se lastniki psov ne zavedajo, da s tem, ko psa dajo v takšno pozicijo, le-tega postavijo v zelo kočljiv položaj. Onemogočijo mu namreč možnost odmika.

To seveda ni problem, če pes nima težav z drugimi psi ali kakšnim drugim elementom okolja. Za psa s težavo, pa bo takšen pristop vodil v še večje probleme. Pes, ki ne bo imel možnosti odmika, bo kaj hitro padel v nekaj, čemur rečemo »rdeča cona«. To je bližina oz. Jakost motnje s katero se pes več ne more spopasti brez, da se vklopi simpatični živčni sistem, ki skrbi za boj ali beg.

Ker pes vidi, da beg ni mogoč bo v najboljšem primeru »zmrznil« in v najslabšem izbral napad. In ker si v fazi prevzgoje in tudi vzgoje psa takšnih reakcij resnično ne želimo, je pomembno da takšnih vedenj ne izbiramo.

V zadnjem delu, se bom dotaknil še dveh izjemno pomembnih in pogosto napačno uporabljenih elementov poslušnosti, ki v procesu prevzgoje in seveda tudi vzgoje vodita v težave. Gre za »fokus«, torej gledanje vodnika in pa penaliziranje oz. Prekinjanje vohanja.

Pa pričnimo z najpogostejšo: uvajanje striktnega fokusa v situaciji, kjer ima pes težave pri srečevanju z drugimi psi, barierno frustracijo ali kakšno drugo podobno vedenjsko motnjo. Seveda pa velja enako tudi pri neželenih reakcijah na avtomobile, mačke, ipd. S tem, ko silimo psa v fokus na vodnika, psu vzamemo možnosti opazovanja okolice in ocenjevanja, koliko je okolica zanj grozeča.

Zavedati se je potrebno, da je vsako neželeno vedenje posledica čustvenega stanja v tistem trenutku. S tem, ko psu odvzamemo možnost oceniti, kaj se okoli njega dogaja in kako bi se bilo najbolje odzvati, dosežemo ravno nasprotni učinek. Enako velja za prekinjanje vohanja. Vohanje je naravni mehanizem skozi katerega pes sprošča svoj stres. To je še posebej pomembno v situacijah, ki pri psu povzročajo stres in v procesu prevzgoje, je tega seveda na pretek. Zato je izjemno pomembno, da psu omogočimo, da se lahko s pomočjo vohanja delno sprosti že med procesom.

Zavedati se moramo, da klasična kinologija v procesu vzgoje in prevzgoje ni ravno primerna. To seveda ne pomeni, da teh elementov nikoli ne uporabimo. Potrebno je samo paziti, da se problema ne lotimo enako, kot se lotimo izvedbe vaj poslušnosti. Potrebno je upoštevati nekaj preprostih smernic. Za vsako neželeno vedenje potrebujemo nadomestno vedenje.

Če želimo zmanjšati stres psa, z učnim procesom ne smemo (zaradi neznanja ali nerazumevanja narave pasjega vedenja in psiholgije) vnesti dodatnega stresa. Pri reševanju neželenih odzivov je potrebno najti prag le-tega in nato učni proces prilagoditi tako, da psa držimo pod pragom a je hkrati motečemu elementu vseeno izpostavljen (zadostna razdalja, nizka jakost,…).

 

Človeški ego je tisti, ki prevečkrat poskrbi, da se težave pri psih ne rešujejo na najbolj optimalen način. Zato je včasih bolje pustiti ego doma in se podučiti o pristopih, ki so za vašega psa veliko bolj primerni.

Za še več informacij, si poglej video – 7 Praktičnih nasvetov za lažjo socializacijo psa.