Šolanje in vzgoja PSA – boste še naprej sami ali boste raje z nami?

by CoolDog

Po statistiki*, ki je bila opravljena predlani, živi v Sloveniji okoli 270 000 registriranih psov. S tem številom se uvrščamo visoko v Evropski vrh po številu psov na prebivalca. V realnosti pa to pomeni, da pri nas v 30 % gospodinjstev živi vsaj 1 pes.

Noben urad žal ne vodi statistike koliko izmed teh psov njihovi lastniki vključijo v učni proces v pasji šoli ter koliko jih ta proces tudi v celoti zaključi. Po mojem občutku precej malo. Pasje šole (ne glede na to ali gre za privatne pasje šole ali za pasje šole v okviru kinoloških društev), se v Sloveniji ne borijo s krizo prehudih vpisov v proces šolanja. Po mojih izkušnjah se izjemno ozaveščeni vodniki v ta proces vključijo takoj, ko domov pripeljejo mladička, ostali malo kasneje in po potrebi, zamudniki pa takrat, ko pride do težav. Mnogi pa nikoli. Če niste primerni lastnik psa ali če pes v vaše življenje ni prišel s pravim razlogom, potem boste najverjetneje zanemarili tudi njegovo potrebo po šolanju in vzgoji.

Kdo ni primeren lastnik psa:
  • Če imate vi ali kdorkoli drug v vaši družini hudo alergijo na pasjo dlako ali slino (ali bližino)
  • Če nimate dovolj časa za psa, njegovo vzgojo in vse njegove psihofizične potrebe
  • Če niste finančno zmožni zalogaja, ki vas bo obremenil naslednjih 15 let (pasja prehrana, veterinarski stroški, zavarovanje, pasja oprema ter igrače, šolanje ter dodatne aktivnosti)
  • Če niste pripravljeni opraviti s svojim psom osnovnega šolanja v pasji šoli in ga niste pripravljeni vzgajati prvo leto (ali dve) njegovega življenja
Preostali neprimerni razlogi za nakup ali posvojitev psa:
  • Za darilo
     Ne. Ne. In še enkrat ne. Ne za mamo, ki je ostala sama in potrebuje družbo. Ne za očeta, ki v pokoju potrebuje malo več spodbude, da se prestavi iz kavča na sprehod. Ne za dekle, ki jo tako ljubite, da bi ji podarili vse. Ne za moža, za sestro, za prijateljico, za taščo. Za nikogar. Pes ni darilo. Pes je živo bitje, ne predmet. Tudi vi niste darilo in najbrž ne bi cenili, da bi vas oče podaril poslovnemu partnerju. Ste darilo človeštvu, zagotovo. Psov pa vseeno ne podarjate.
  • Za to, da bo otrokom živa igrača oziroma prijatelj
    Otroci, ki so prejeli psa zato, da se bodo z njim igrali, več kot očitno ne vedo nič o odgovornem lastništvu, saj se tega niso mogli od nikogar naučiti. Vi vzgajate psa. In vi vzgajate otroke. In ko bodo oboji dovolj zreli, si lahko otroci spogajajo, da bodo vzgajali psa, če se bodo podučili o odgovornem lastništvu psa.
  • Za to, da bo delal družbo drugim živalim v gospodinjstvu
    Velikokrat to ni dobra ideja. Žival načeloma išče stik z vami, in če tu vse štima, ne potrebuje »družbe«. Če pa tukaj vse ne štima, potem pa ta družba lahko preraste samo v tekmovanje za pozornost ali dobrine in si namesto ene težave kupite tri.
  • Za uteho nekomu bolnemu
    Filmi so nas navdihnili s podobami krasnih psov terapevtov, poslušalcev, neizmerno ljubečih, toplih bitij, ki brezpogojno ostajajo človekov najboljši prijatelj. To je film. Namenjen je temu, da vas nasmeje in vas gane in če ustvarjalcem to uspe, so zaslužili svojo plačo. Pes je lahko uteha, ne more pa biti to njegova primarna vloga. Pes je živo bitje, ki ima prav tako svoje potrebe in zahteve.
  • Za lajšanje čustvene praznine
    Četudi se vam srce stopi ob pogledu na pasjega mladička in verjamete, da vam bo ta mala kepica rešila vse težave, se, prosim, ustavite vsaj za sekundo, da premislite. Če duhovno, psihično ali emocionalno trenutno niste pripravljeni ali zmožni zaveze, da boste za to živo bitje skrbeli nadaljnjih 15 let, potem ta kuža ni za vas.

Vzroke za to, da psov ne vključujemo v proces šolanja, lahko iščemo marsikje: kultura in splošna ozaveščenost do odgovornega lastništva psov, delo inštruktorjev pri dvigovanju te kulture, splošna predstava o vlogi psa v življenju, poplava in zmeda informacij glede kinologije na splošno … Potem pa so tukaj seveda še osebni vzroki posameznikov, ki o pasjih potrebah niso tako ozaveščeni, niti angažirani, da bi se do teh informacij dokopali, za šolanje nimajo časa in/ali finančnih sredstev in nenazadnje: verjamejo, da to zmorejo sami. Pa zmorejo res?

Dandanes nam je nedoumljivo, da otroci ne bi obiskovali šole. Zavest o nujnosti izobraževanja se nam je dvignila tako visoko, da je diplom’ca postala že kar minimalni standard. Moji stari starši so svoje starše naredili ponosne že s končanimi osnovnimi šolami. Pri psih ostajamo v Sloveniji v kameni dobi. Opravljene 1. stopnje tečajev enačimo z doktorati.

Vem, da na tem mestu malce neprimerno vlečem vzporednice med ljudmi in psi. Nisem pristaš antropomorfizma, vendar večina vodnikov svoje pse še preveč radi primerjajo z ljudmi in jim dajejo človeške karakteristike. Zato morda tudi veliko vedenjskih težav, ki jih pes prikazuje, interpretirajo kot zabavne geste, njihove miritvene signale vidijo kot simpatične nasmehe in njihove nevzgojene izpade vidijo kot izraz pasje svobode.

Z vsemi kinološkimi kolegi si ne delim tega mnenja, vendar jaz verjamem, da ni nič intuitivnega v vzgoji in učenju psa. Primati se od zveri razlikujemo v nekaterih izjemno pomembnih točkah. Na primer: dejanje, ki nam pomeni naravno izkazovanje ljubezni, je za pse naravno izkazovanje napada. Imenuje se objem. In tako kot ni nič intuitivnega pri vzpostavljanju odnosa med našima dvema vrstama, ni nič intuitivnega tudi pri tem kako se eni ali drugi učimo. Za tiste, ki ste kdajkoli obiskovali pasjo šolo, ste najbrž opazili, da pse ne strpamo v malo učilnico, kjer jim 6 ur na dan predavamo ex catedra in jih za 2 uri na teden spustimo, da prosto dirjajo po igrišču. Kako pa SE UČIJO PSI? In kako SE UČI PSE? Ker vzpostavljanje odnosa pes-človek in učenje psa v njegovem jeziku ni intuitivno, je obisk pasje šole ne le zaželen, temveč (za dobro psa) nujen.

Ker vam ni intuitivno kako se s psi ravna in kako z njimi vzpostavljamo odnos, vam bo suvereni inštruktor lahko prodal skoraj vse: od tega, da je za vzpostavljanje reda v hiši potrebno psu ostro in odločno postaviti meje, do tega, da je pasji lajež potrebno ubiti iz njega s trdo roko. Najlažje pa kar z elektro šok ovratnico. Metanje plastenke v pasji boks, ko pes neumorno laja, ostro cukanje kot korekcija, bodeče ovratnice, zatezne ovratnice, »eno čez rit, samo toliko, da se spomni« … Suvereni inštruktor vam bo prodal vse. Ne vsem. Delala bi vam krivico, če bi v ta koš metala vse. Vendar na žalost, prevečkrat, tudi tistim, ki imate najbolj mehko srce, vendar ste zaradi svojega psa v stiski. Če imate doma težavnega psa, s katerim se zdi nemogoče normalno zaživeti, boste za voljo rezultatov in rešitve problema verjeli tudi temu. Zakaj? Ker učenje in vzgoja psov nista intuitivna.

Kaj pa če bi vam povedala, da za to, da vzpostavite s svojim psom dober odnos, ne potrebujete nobene sile, temveč zgolj razumeti svojo malo zver, njegovo telesno govorico in pravila njegove vrste? In kaj če bi vam povedala, da za to, da svojega psa naučite vse, kar ste si zamislili, ne potrebujete niti malo povzdignit glas, niti malo udarit po psu, niti malo zategnit povodec, le znati uporabljati opremo, imeti širok repertoar orodij in veliiiiko potrpežljivosti, pa boste iz psa potegnili njegov potencial? In kaj če bi vam povedala, da ne glede na to kako težaven in nemogoč se zdi vaš pes, se ga da prevzgojiti in rehabilitirati popolnoma brez uporabe sile, zgolj s pozitivnim utrjevanjem. Bi izbrali slednje? Seveda bi. Da se. Vse se da. Pa še fajn se boste imeli pri tem, ko boste izbirali slednje. Ne le, da vam bo hvaležen pes, še vi boste v procesu postajali boljši človek.

Najpogostejši izgovori, zakaj ne izšolati psa:

  • Pes ima svojo kočo/pesjak zunaj. Ne potrebuje šolanja, da bo tam.
  • Na verigi ne more delati nobene škode.
  • Živimo na deželi in pes lahko prosto hodi po vasi.
  • Saj je še mladiček. Bo že prerasel.
  • Vem, da dela to. Ampak le tu in tam. Saj ni tako hudo.
  • Simpatično je ko počne oslarije in je norčav.
  • Šolan pes je ubit pes. Ne želim robotka. Želim, da je svoboden in zvest sebi.
  • Šolani psi so za policijo, vojsko, za slepe in za terapevte. Šolanje ni za domačega psa!
  • Mi tega ne potrebujemo.
  • Pes tega ne potrebuje.
  • Pes naj bo pes.
  • Saj ga vozim vsak dan na sprehod. To je dovolj.
  • Moj točno ve, kaj mora naredit. Samo zdajle me noče poslušat!
  • Pasje šole ni nikjer v bližini.
  • Nimam časa za šolanje.
  • Pozimi je premrzlo in pretemno za šolanje.
  • Poleti je prevroče za šolanje.
  • Tast ima psa. Ona zna s temi rečmi.
  • Dovolj sem videl na TV. To lahko naredim sam.
  • Imam malega psa. Ne more naredit nič škode.
  • Imam starega psa. Njega se ne da več spremeniti.
  • Pes je že preveč agresiven. Ni mu več pomoči.

Odločite se za pasjo šolo in se zadeve nikar ne lotevajte sami, preden naredite več škode kot koristi. Pes lahko razvije izjemno škodljive navade. Vas pa lahko zadeva na koncu stane veliko več denarja, energije in skrbi, kot je potrebno.

Šolanje psa je prijeten, zabaven in preprost proces. Namen šolanja je v tem, da si izgradimo psa družabnika. Nekoga, s katerim je preprosto bivati, potovati in živeti. Izšolan pes ni robotek; je samostojno, samozavestno bitje, s katerim se lahko zabavate, cartate in aktivno preživljate svoj prosti čas. Če si šolanja psa ne boste vzeli kot sitno obveznost, temveč kot zabavno prostočasno dejavnost, bo celoten proces šolanja minil hitro in prijetno. Za oba.

*Viri:

  • Statistični urad RS
  • statista.com

Potrebujete pomoč? Prijavite se na skupinsko ali individualno delo.

Prijavi se!